• DOMOV
• TRADICIJA
• JASLICE
• IZDELKI
• DARILA

JASLICE

JASLICE KOT UMETNIŠKA STVARITEV

Dolga in težka je bila pot ustvarjalcev očeta Franca Jožefa in njegovega sina Viktorja Konjedica iz Stražišča pri Kranju, da so se pokazale božične jaslice v vsej svoji svetlobni lepoti. Pot posnemovalca, samouka, kasneje ustvarjalnega obrtnika, ki je posredoval pridobljeno znanje sinu, kateri je dopolnil znanje na akademiji za likovno umetnost, smer kiparstvo in dosegel oziroma presegel lastno ustvarjalnost v izdelavi unikatnih božičnih jaslic v glini, keramiki ali reliefnih prizorih. Na prelomu tisočletja se je končno zbralo okoli 200 članov društva ljubiteljev jaslic, od tega 70 delujočih, ki bodo z ohranjanjem, unikati in besedo ohranili našo etnografsko dediščino božičnih jaslic.
Prav v teh dneh sta na ogled razstavi: Z jaslicami v božični čas in Praški jezušček in druge voščene figure v etnografskem muzeju v Ljubljani. Prvo so ustvarili slovenski umetniki z več kot 70. razstavljenimi jaslicami iz najrazličnejših materialov, na drugi pa je na ogled 40 starejših voščenih figur iz Slovenskega verskega muzeja. Jaslice naj bi se razvile iz duhovnih iger o Kristusovem življenju nekje v 10. stoletju. Med prvimi je leta 1223 za polnočnico postavil žive jaslice na ogled prav sv. Frančišek Asiški s sobrati. Pri nas so zabeležili prve jaslice na ogled v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, leta 1644. Od tu so se razširile še na druge cerkve, precej kasneje v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja tudi na kmečke domove. Zanimivo je, da se je vpliv in izročilo s Tirolskega, ki je bilo že od 17.stoletja dalje eno od jasličarskih središč, najprej pojavilo v gorenjskih domovih.
Kot akademski kipar, letnik 1942 se je edini, vsa leta izpostavljal z deli s sakralno tematiko v prejšnjem režimu in imel nemalo težav. Od leta 1971 je po očetu prevzel obrt, saj ni dobil statusa samostojnega kulturnega delavca, ker ni razstavljal in ni bil član združenja likovnih umetnikov. Najprej je izdeloval nabožne kipe, potem se je vse bolj posvečal jasličarstvu in se globoko zavedal, da sakralna umetnost ni cenjena. Zavestno se je zasvojil z jaslicami, poenotil se je z občutenim posebnim nabojem, posebnem doživetjem, ki je preraslo v poslanstvo. Dolgo, predolgo ni imel nikakršne možnosti pokazati svojih številnih inovativnih kiparskih in slikarskih del javnosti. Kajti pravi pomen dolgoletnega dela je potrdil šele s prvimi razstavljenimi jaslicami v devetdesetih, prav v prostorih Kmečkega glasa. Zgodil se je prelom in Viktor Konjedic zadnje čase razstavlja svoje izvirne umetniške izdelke širom po domovini in na tujem. S svojimi božičnimi prizori je prisoten tako v Italiji, Franciji, Nemčiji in Avstriji. Udeležuje se krščanskih festivalov v Stični, sodeluje v dobrodelnih akcijah koprske škofije Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu, podarja unikatne izdelke različnim ustanovam, med drugim je tudi prisoten na stalni razstavi jaslic na Brezjah.
Eno opaznejših reliefnih del je štirinajst postaj križevega pota, katerega je ustvarjal kar nekaj let. Vrhunec je umetnik dosegel s triptihom barvnih jaslic v treh slikah, z nadihom slovenstva, visokih 60 cm in dolgih skoraj 2 metra, ki so bile rastavljene leta 1999 v Vatikanu, ob udeležbi stotih držav je bil edini Slovenec. Zadnje čase se precej posveča slikam na keramičnih ploščah, razvija in izpoplnjuje izdelke iz šamotne keramike, nadgrajuje barvne učinke z naravnimi barvami.
Umetnik ustvarja in večino dneva preživi v svojem ateljeju, kjer se rojevajo vedno nove in nove glinene ali keramične figurice, jih peče, barva ali pusti v naravni barvi. Pa vendar ima tudi družino, zelo simpatično in dobrosrčno ženo, rojeno Dalmatinko, ki se je odločila preživeti večino življenja v njegovi bližini in troje otrok. Dva sinova, od katerih eden pomaga pri izdelavi jaslic in potomko, restavratorko, ki trenutno s svojo mlado družino živi v Luksemburgu. Prav v tem predbožičnem času Konjediceva težko pričakujeta obisk mlade družine, kajti najintimnejši družinski praznik bo dopolnjen še z novo generacijo – dvema vnukoma, ki prinašata v družino novo luč.
Vsako leto, takoj po velikonočnih praznikih se razmišljanja Viktorja Konjedica preusmerijo v razglabljanja o novih, vedno zrelejših idejah, dopolnitvah že ustvarjenega, nadgradnji svežega življenskega pogleda, ampak časovno dojemljivejšega za zgodbe ob Kristusovem rojstvu pred več kot dva tisoč leti v Betlehemu ...

Iva Žigon